

Sem univerzitetna diplomirana pedagoginja in filozofinja
(Filozofska fakulteta v Ljubljani, 1999), specialistka za pomoč z umetnostjo –
smer gibalno-plesna terapija (Pedagoška fakulteta v Ljubljani, 2010), z
zaključenim študijskim programom izpopolnjevanja za delo z otroki in
mladostniki s čustveno-vedenjskimi težavami, motnjami vedenja in osebnosti in
primanjkljaji na posameznih področjih učenja (Pedagoška fakulteta, 2006).
Od leta 2010 se dodatno izobražujem in usposabljam iz
psihoterapije. Sem v skladu s standardi Slovenske krovne zveze za
psihoterapijo in Evropske zveze za psihoterapijo certificirana psihoterapevtka
(logoterapevtka in plesno-gibalna psihoterapevtka R-PGP ZPGPS/EADMT ).
Leta 2019 sem pri mednarodno priznani plesno-gibalni psihoterapevtki dr. Suzi
Tortora zaključila tudi dvoletno specialistično usposabljanje Ways of Seeing (v
plesno-gibalna psihoterapiji utemeljen umetnostnoterapevtski pristop, ki se
osredotoča na razvoj navezanosti in delo s travmo pri otrocih in njihovih
družinah).
Poklicno že skoraj tri desetletja delujem na področjih
socialnega varstva, vzgoje in izobraževanja, psihosocialne rehabilitacije in
duševnega zdravja. Najprej sem delovala kot strokovna sodelavka v programih
CSD, bila sem tudi ena prvih zaposlenih v Slovenskem društvu hospic, kjer sem
sodelovala pri snovanju in izvedbi programov za žalujoče otroke in mladostnike
kot so npr. Tabor Levjesrčni, podporne delavnice in skupine, tudi individualne
oblike pomoči. Zaposlena sem bila tudi kot vodja programa psihosocialne
rehabilitacije (Dnevni center za osebe s težavami v duševnem zdravju), kjer sem
pionirsko razvijala umetnostnoterapevtske dejavnosti v programu dnevnega centra
ter podporno plesno-gibalno terapijo, pri tem sem intenzivno sodelovala tudi z
drugimi strokovnjaki. Tudi po prenehanju zaposlitve na področju socialnega
varstva sem na navedenih področjih delovala in še delujem kot prostovoljka. Od
2004 sem zaposlena v vzgoji in izobraževanju – najprej sem bila zaposlena
kot svetovalna delavka v Dijaškem domu Ptuj, nato kot socialna pedagoginja v
Mladinskem domu Maribor, od 2010 pa delujem kot svetovalna delavka, izvajalka
dodatne strokovne pomoči v vrtcu in šoli, tudi kot učiteljica.
K delu z otroki in mladostniki pristopam celostno, upoštevajoč telesne, čustvene, spoznavne in medosebne vidike njihovega razvoja. Zanima me njihovo doživljanje sebe in sveta ter kako jim lahko pomagam pri premagovanju različnih izzivov, predvsem pa tudi prispevam k njihovi samostojnosti in opolnomočenju. Ustrezna psihoterapevtska podpora pomeni vključujoč, empatičen in strokovno podprt odnos, ki upošteva razvojne značilnosti otrok in mladostnikov, njihove potrebe in druge individualne značilnosti, tudi značilnosti njihovega ožjega in širšega okolja.
S svojim delom skušam prispevati k temu, da se otroci in mladostniki čutijo videni, slišani, sprejeti, podprti in vredni. Prizadevam si zagotoviti varno in spodbudno okolje, kjer lahko raziskujejo in izražajo svoja doživljanje, na različne načine spregovorijo o svojih stiskah in predelajo svoje izkušnje ter pridobivajo nove, spodbudne in razvojno primerne izkušnje. Pomemben vidik mojega dela predstavlja tudi usmerjenost v razvoj varovalnih dejavnikov in razvoj psihološke odpornosti.
Psihoterapija je otrokom, mladostnikom in njihovim družinam lahko v pomoč pri različnih razvojnih težavah in izzivih na telesnem, čustvenem, spoznavnem in medosebnem področju:
- za izboljšanje počutja;
- pri krepitvi zavedanja telesa, razvoju občutka »sebe«;
- pri prepoznavanju, izražanju in uravnavanju čustev;
- ob različnih notranjih konfliktih, tudi ob doživljanju tesnobnih in depresivnih občutkov;
- pri soočanju z izzivi okolja ter razvijanju socialnih veščin;
- pri poznavanju in krepitvi močnih področij ter ustvarjalnosti, krepitvi samozavesti in samozaupanja.
- stiskah povezanih z učnimi težavami, šolskim neuspehom;
- pri težavah s povečanim nemirom in usmerjanjem pozornosti.
- ob težji ali dolgotrajnejši bolezni;
- ob drugih večjih oziroma pomembnih življenjskih spremembah, izgubah in spoprijemanju s prehodi.
Pripomore lahko k razvoju spoprijemanja s stresom, zmanjšanju motečega vedenja, k izboljšanju občutka samokontrole in k razvoju občutka samoučinkovitosti .
Otrokom in mladostnikom se znam približati na spoštljiv, a
hkrati igriv način, pri čemer uporabljam različne izrazne kanale in
umetnostnoterapevtske prvine in pristope. Pri izvajanju psihoterapevtske
podpore sledim načelu: »ne škoditi in nekaj dati«. Znam prepoznati dejavnike
tveganja, hkrati pa usmerjam pozornost v razvoj in krepitev varovalnih
dejavnikov pri /v otroku samem kot tudi v njegovem okolju. V tem vidim svoje
poslanstvo. Zavedam se, da tega ne morem opravljati sama, zato sodelujem s
starši, družinami in, kadar je le mogoče, tudi z drugimi strokovnjaki iz
različnih področij (šola, zdravstvo in druge ustanove).